Sindrom zamrznjene rame, znan tudi kot adhezivni kapsulitis, prizadene predvsem ženske, ki predstavljajo približno 70 % vseh primerov. Najpogosteje se pojavi med 40. in 65. letom starosti, njegova splošna pojavnost v populaciji znaša med 2 in 5 %. Posebej ranljiva skupina so sladkorni bolniki, saj ima približno petina oseb s sladkorno boleznijo skozi življenje razvito obliko te patologije. Približno 14 % vseh primerov je obojestranskih, pri tistih, ki so sindrom že preboleli, pa obstaja 5–34-odstotna možnost, da se težava ponovi tudi na nasprotni rami.
Adhezivni kapsulitis je stanje, pri katerem se sklepna kapsula ramenskega sklepa postopno zadebeli, izgublja elastičnost in postane togo vezivno tkivo, kar vodi v zmanjšan obseg gibljivosti in izrazito bolečino. Najpogosteje so prizadeti anterosuperiorni deli kapsule, aksilarni recesus in korakohumeralni ligament.
Etiologija bolezni ni povsem znana. Domnevajo se kombinirani vplivi genetskih in okoljskih dejavnikov, pri čemer imajo pomembno vlogo presnovne in endokrine motnje, dolgotrajna imobilizacija, poškodbe ter sistemske bolezni, kot so diabetes, bolezni ščitnice ali nevrološke motnje.
Poznamo primarno in sekundarno obliko sindroma. Primarna oblika nastane spontano brez znanega vzroka, medtem ko sekundarno sprožijo druge bolezni ali poškodbe, kot so zlomi nadlahtnice, poškodbe rotatorne manšete, kalcinacije ali vnetja sklepne ovojnice. Pri vseh oblikah pride do vnetja kapsule, ki povzroči zadebelitev, fibrozacijo in nastanek adhezij, kar postopoma omeji gibljivost ramenskega sklepa.
Sindrom zamrznjene rame se pogosto pojavi po daljši fazi neaktivnosti ali imobilizacije sklepa, po operacijah, poškodbah ali pri presnovnih boleznih, kot sta sladkorna bolezen in hipotiroidizem. Mehanizem nastanka vključuje vnetno reakcijo sklepne kapsule, ki sproži prekomerno tvorbo vezivnega tkiva. Posledica je zadebeljena, skrčena kapsula, ki omejuje gibanje in povzroča bolečino.
Bolezen običajno poteka v treh fazah. Prva, bolečinska faza, traja od dva do devet mesecev in je zaznamovana z močno, pogosto nočno bolečino ter postopnim zmanjševanjem gibljivosti. Sledi zamrznjena faza, v kateri se bolečina postopoma umirja, vendar postane gibljivost izrazito omejena, zlasti v zunanji rotaciji in abdukciji. Ta faza lahko traja od štiri do dvanajst mesecev. V zadnji, t. i. fazi odtajanja, se gibljivost počasi izboljšuje, bolečina popušča, vendar lahko proces okrevanja traja od šest mesecev do dveh let. Pri delu pacientov gibljivost tudi po več letih ostane delno omejena.
Za sindrom zamrznjene rame je značilen počasen in neopazen začetek težav. Sprva se pojavi blaga, topa bolečina, ki se z meseci stopnjuje, nato pa se postopoma zmanjšuje, medtem ko se gibljivost sklepa vse bolj omejuje. Pacienti pogosto poročajo o težavah pri vsakodnevnih opravilih, kot so oblačenje, osebna higiena ali dvigovanje rok nad glavo. Najpogosteje so prizadeti gibi za hrbtom, zunanji rotaciji in odmik roke.
V začetnih fazah je bolečina glavni simptom, ki je prisotna tako v mirovanju kot pri gibanju, kasneje pa postane vodilna težava togost sklepa. Če se stanje ne zdravi pravočasno, lahko bolnik izgubi več kot 25 % obsega gibanja v dveh ali več smereh. Spontano izboljšanje brez ustrezne rehabilitacije je možno, vendar proces okrevanja pogosto traja več let in redko vodi do popolne povrnitve gibljivosti.
Diagnoza se postavi na podlagi kliničnega pregleda, pri katerem je značilna omejena tako aktivna kot pasivna gibljivost rame. Za potrditev se pogosto uporablja ultrazvočna ali MRI diagnostika, ki omogoča oceno stanja sklepne kapsule in izključitev drugih patologij, kot so rupture rotatorne manšete ali kalcinacije.
Zdravljenje je skoraj vedno konzervativno. Ključna vloga pripada kinezioterapiji, ki s postopnim gibanjem ohranja in vrača gibljivost sklepa. V zgodnji fazi se izogibamo bolečim gibom in uporabljamo nežne tehnike mobilizacije, raztezanja ter termoterapijo za izboljšanje prekrvavitve. Instrumentalne terapije, kot so TECAR, laser ali ultrazvok, pomagajo zmanjšati bolečino in sprostiti zadebeljeno kapsulo.
V nadaljevanju rehabilitacije se postopno uvajajo vaje za krepitev mišic ramenskega obroča in stabilizatorjev lopatice, s čimer se izboljša kontrola gibanja in prepreči ponovni pojav težav. Pomembno je, da pacient vsakodnevno izvaja krožne in raztezne gibe v nebolečem obsegu ter postopno povečuje amplitudo. V kasnejših fazah se program dopolni z vajami moči in aktivnimi raztegi, ki pomagajo obnoviti mišično ravnovesje in stabilnost sklepa.
Čeprav je proces zdravljenja dolgotrajen, ima večina pacientov ob redni terapiji zelo dobro prognozo. Z izboljšanjem gibljivosti in zmanjšanjem bolečine se postopno povrne tudi funkcionalnost sklepa.
V Sanatis kliniki izvajamo celostno obravnavo adhezivnega kapsulitisa z natančno diagnostiko, sodobno instrumentalno terapijo in individualno prilagojeno rehabilitacijo. Naši fizioterapevti s kombinacijo TECAR terapije, laserja in manualnih tehnik učinkovito sproščajo zadebeljeno kapsulo, medtem ko z namensko izbranimi vajami postopno vračamo gibljivost in moč ramenskega sklepa.
Poseben poudarek namenjamo učenju pravilnega gibanja lopatice in koordinaciji ramenskega obroča, saj s tem dolgoročno preprečimo ponovitev težav. Če v rami občutite togost, bolečino ali omejeno gibljivost, rezervirajte uvodno terapijo v Sanatis kliniki – z natančno diagnostiko in strokovno vodenim programom vas varno popeljemo nazaj k lahkotnemu in nebolečemu gibanju.
