Ruptura tetive dolge glave bicepsa predstavlja približno 90 % vseh poškodb bicepsne tetive in je bistveno pogostejša od poškodb kratke glave. Najpogosteje se pojavlja pri moških, starejših od 40 let, ter pri posameznikih, ki opravljajo fizično zahtevno delo ali se ukvarjajo s športi, kjer je prisotno dvigovanje uteži, metanje ali vlečenje. Pogostost poškodb se povečuje s starostjo zaradi degenerativnih sprememb tetive, zmanjšane elastičnosti in slabše prekrvavitve. Pri športnikih mlajše starosti pa do rupture navadno pride ob nenadni, visoki obremenitvi, kot je eksploziven dvig bremena ali močan met.
Dolge glave bicepsa se narašča na zgornji rob glenoidne ponvice, v bližini zgornjega labruma, nato pa poteka skozi sklepno votlino rame in navzdol po bicipitalnem žlebu nadlahtnice, kjer jo obdaja sinovialna ovojnica. Tetiva ima pomembno vlogo pri stabilizaciji glave humerusa in sodeluje pri upogibu komolca ter supinaciji podlakti.
Ruptura nastane, ko pride do popolne ali delne prekinitve tetivnih vlaken. Najpogosteje gre za kronično oslabljeno tetivo, ki zaradi dolgotrajnih mikrotravm, degenerativnih sprememb in ponavljajočih se preobremenitev izgubi svojo elastičnost. V določenih primerih pa se poškodba zgodi akutno – ob nenadnem sunku, dvigu bremena ali pri nenadzorovanem ekcentričnem krčenju mišice. Poškodbo pogosto spremljajo tudi pridružene patologije, kot so utesnitveni sindrom rame, lezije rotatorne manšete ali degenerativne spremembe v bicipitalnem žlebu.
Najpogostejši mehanizem rupture je nenadno, silovito krčenje bicepsa proti uporu, pri katerem se tetiva pretrga v predelu njenega narastišča na zgornji labrum ali nekoliko distalno v samem žlebu nadlahtnice. Tipičen primer je dvig težkega bremena ali sunkovit met, pri katerem se hkrati sproži bolečina in opazen preskok v zgornjem delu roke.
K razvoju poškodbe pogosto prispevajo degenerativne spremembe tetive, slaba telesna drža in slaba aktivacija stabilizatorjev lopatice, kar poveča mehanski stres na tetivo. Pri starejših bolnikih se ruptura pogosto pojavi spontano, brez izrazitega travmatskega dogodka, pri mlajših športnikih pa praviloma zaradi akutne preobremenitve.
Za rupturo tetive dolge glave bicepsa je značilna nenadna, ostra bolečina na sprednjem delu rame, ki jo spremlja občutek »pokanja« ali »trganja« v trenutku poškodbe. Kmalu po dogodku se pojavi oteklina in podkožna krvavitev v sprednjem delu nadlahti, mišica pa se vidno premakne navzdol – nastane značilen »Popeye znak«, kjer se trebušasti del bicepsa izboči distalno.
Pacienti običajno poročajo o začetni izgubi moči pri upogibu komolca in supinaciji podlakti, medtem ko se sčasoma funkcija delno kompenzira z delovanjem kratke glave bicepsa in drugih mišic. V primeru delne rupture so simptomi blažji in pogosto omejeni na občutek bolečine, napetosti in šibkosti pri dvigovanju.
Diagnoza se postavi na podlagi značilnih kliničnih znakov in anamneze. Fizioterapevt ali ortoped opravi pregled z vizualno oceno in palpacijo, kjer je tetiva dolge glave običajno neotipljiva v bicipitalnem žlebu, mišični trebuh pa je premaknjen nižje.
Za potrditev poškodbe in izključitev pridruženih patologij se uporablja ultrazvok, ki omogoča direkten prikaz pretrgane tetive. V kompleksnejših primerih se opravi MRI, še posebej če obstaja sum na kombinirano poškodbo z rotatorno manšeto ali labrumom.
V večini primerov se ruptura tetive dolge glave bicepsa zdravi konzervativno, saj večina pacientov kljub poškodbi ohrani dobro funkcionalnost roke. Cilj zdravljenja je zmanjšati bolečino, povrniti gibljivost in postopno okrepiti mišice, ki prevzemajo stabilizacijsko in dinamično funkcijo rame.
V začetni fazi se uporablja kombinacija počitka, hlajenja in fizioterapije z instrumentalnimi metodami, kot so TECAR, magnetoterapija, laser ali elektroterapija, ki pospešujejo celjenje in zmanjšujejo bolečino. V nadaljevanju sledi individualno prilagojena kinezioterapija z vajami za stabilizacijo lopatice, krepitev rotatorne manšete in postopno obremenjevanje bicepsa v nadzorovanem obsegu.
Pri mlajših športnikih ali fizično zelo aktivnih posameznikih, pri katerih ruptura povzroča estetske motnje ali izrazito izgubo moči, se lahko izvede kirurško zdravljenje. Najpogostejši poseg je tenodeza, kjer se tetiva ponovno fiksira na nadlahtnico v bližini bicipitalnega žleba. Rehabilitacija po posegu traja od tri do šest mesecev in vključuje postopno razgibavanje, krepitev in povrnitev polne funkcionalnosti.
Prognoza je večinoma dobra – večina pacientov doseže polno gibljivost in zadostno moč za vsakodnevne aktivnosti, pri športnikih pa je možna popolna vrnitev k treningu brez večjih omejitev.
V Sanatis kliniki izvajamo celostno obravnavo ruptur tetive dolge glave bicepsa, ki združuje napredno diagnostiko, individualno fizioterapevtsko terapijo in strokovno vodeno kineziološko vadbo. Naši terapevti natančno analizirajo vzrok poškodbe in pripravijo program, ki postopno povrne moč, gibljivost in stabilnost ramenskega kompleksa.
Z uporabo TECAR terapije, visokoenergijskega laserja in specialnih miofascialnih tehnik pospešimo regeneracijo mehkih tkiv ter zmanjšamo bolečino. V fazi funkcionalne rehabilitacije pacientu pomagamo ponovno vzpostaviti pravilno biomehaniko gibanja in mišično ravnovesje, ki preprečuje ponovitve.
Če ste začutili nenadno bolečino v rami, opazili spremembo oblike bicepsa ali izgubo moči pri dvigovanju, rezervirajte uvodno terapijo v Sanatis kliniki – s strokovnim pristopom in celostno rehabilitacijo vam pomagamo povrniti moč, stabilnost in zaupanje v svoje rame.
