Zlom gležnja predstavlja eno najpogostejših kostnih poškodb spodnjega uda, pri kateri pride do zloma enega ali več maleolov. Glede na obseg poškodbe ločimo unimaleolarne, bimaleolarne in tromaleolarne zlome, ki se razlikujejo po kompleksnosti in načinu zdravljenja. Zlomi gležnja so pogosti tako pri športnih poškodbah kot pri vsakodnevnih padcih, še posebej v zimskem času.
Incidenca zlomov gležnja znaša približno 187 zlomov na 100.000 odraslih oseb. Najpogostejši so izolirani zlomi enega maleola (70 %), sledijo bimaleolarni (20 %), tromaleolarni (7 %) in odprti zlomi (2 %). Zlomi se pogosteje pojavljajo pri mlajših aktivnih moških zaradi športnih poškodb in prometnih nesreč, pri starejših ženskah pa kot posledica osteoporoze in padcev z nizke višine.
Gleženj sestavljajo medialni maleol (tibia), lateralni maleol (fibula) in posteriorni maleol (tibia). Skupaj z ligamenti tvorijo stabilen obroč, ki omogoča prenos telesne teže na stopalo. Pri zlomu pride do pretrganja ene ali več teh kostnih struktur, pogosto pa so poškodovani tudi pripadajoči ligamenti.
Mehanizem poškodbe je odvisen od jakosti in smeri sile:
- Unimaleolarni zlomi so najpogosteje posledica mehanizma, podobnega zvinu gležnja, kjer pride do rotacije stopala znotraj fiksiranega sklepa.
- Kompleksnejši zlomi (bi- in tromaleolarni) nastanejo ob visokoenergijskih poškodbah, kot so prometne nesreče, padci z višine ali kombinacija z izpahom gležnja.
Pri starejših z osteoporozo lahko že manjši zasuk ali padec povzroči zlom zaradi zmanjšane trdnosti kosti.
Najznačilnejši simptomi zloma gležnja so:
- intenzivna, zbadajoča bolečina, ki onemogoča hojo,
- oteklina in hematom na področju poškodbe,
- občutljivost na dotik in poklep,
- vidna deformacija gležnja pri hujših poškodbah,
- popolna nezmožnost obremenjevanja poškodovane noge.
V hujših primerih je gleženj vidno izpahnjen ali v nenaravnem položaju, kar zahteva nujno medicinsko oskrbo.
Ob sumu na zlom gležnja se uporabljajo Ottawa pravila, ki določajo, kdaj je potrebno slikovno slikanje. RTG preiskava potrdi ali ovrže prisotnost zloma, medtem ko CT preiskava natančno opredeli potek in obseg poškodbe, še posebej pri kompleksnih primerih. Pri hujših poškodbah je pomembna tudi ocena mehkih tkiv, saj oteklina lahko vpliva na potek operativnega zdravljenja.
Vrsta zdravljenja je odvisna od tipa in stabilnosti zloma:
- Konzervativno zdravljenje (imobilizacija, fizioterapija, kineziologija) se uporablja pri stabilnih unimaleolarnih in avulzijskih zlomih.
- Operativno zdravljenje (ORIF – Open Reduction Internal Fixation) je indicirano pri bimaleolarnih, tromaleolarnih, odprtih ali nestabilnih zlomih.
Po operaciji sledi obdobje omejenega obremenjevanja (6–8 tednov), nato postopna rehabilitacija. V Sanatis kliniki izvajamo strukturiran program, ki vključuje mobilizacijo, krepitev mišic, proprioceptivni trening in postopno vračanje v funkcionalne obremenitve.
Instrumentalno terapijo (TECAR, laser, ESWT) kombiniramo s specialno vadbo za povrnitev moči in stabilnosti.
V Sanatis kliniki celostno obravnavamo zlome gležnja – od akutne faze po poškodbi do popolne funkcionalne rehabilitacije. Z natančno diagnostiko, sodobnimi terapevtskimi postopki in individualnim pristopom omogočamo hitro, varno in trajno okrevanje.
Če ste doživeli poškodbo gležnja ali imate po zlomu še vedno težave pri hoji in obremenitvi, je zdaj pravi čas za korak naprej.
Rezervirajte uvodno terapijo in skupaj bomo poskrbeli, da bo vaš gleženj spet močan, gibljiv in stabilen.
